Nekoč so tango plesali le v pristaniških beznicah, ilegalnih igralnicah, med umazanimi mizami in pijanimi gosti. Tango argentino je bil rezerviran za postopače, prostitutke in druge pripadnike najnižjih slojev, priseljence sumljive preteklosti in vprašljive prihodnosti.

V cerkvi so svarili pred njim. Vzorni meščani se ga ne bi pritaknili niti s palico. Kasneje je tango sprejela elita najrazkošnejših mest, tečaj tanga je eden najbolj zaželjenih in danes ga plešejo v vseh plesnih dvoranah.

Je eden najatraktivnejših in najstrastnejših plesov, v katerem uživajo tako gledalci kot plesalci.

 

Brez dotikanja, prosim!

Čeprav je ples ena najstarejših človeških dejavnosti, so si ga skozi zgodovino predstavljali zelo različno. Ko je krščanstvo izpodrivalo poganska verovanja, so se umikali številni običaji. Plesa sicer niso prepovedali, a pojavila so se stroga pravila. Gole ženske, ki ob kresu s plesom kličejo dež, bi lahko končale na grmadi. Varuhi morale so skrbeli, da so bili plesalci spodobno oblečeni in so se temu primerno obnašali.

V začetku 19. stoletja so bile najbolj razširjene oblike plesa, pri katerih sta plesalka in plesalec stala drug drugemu nasproti. Dovoljeni so bili le občasni dotiki z rokami pri menjavah položajev in partnerjev. Takšne plese so imenovali 'contradanza', kar je italijanska oblika angleškega izraza 'country dance' (podeželski ples).

 

Nespodobni tango in milonga

Dunajski valček velja za prvi ples, pri katerem sta plesalka in plesalec objeta. Seveda so ga takoj označili za nespodobnega. Po nekaterih virih se za spremembo mnenja o valčku in ostalih standardnih plesih lahko zahvalimo finančnim težavam pariške operne hiše okrog leta 1850.

Publiko so v prazno dvorano privabili s predstavami, v katere so vključili prizore z dunajskim valčkom. Nezaslišana odločitev je razprodala predstave in napolnila blagajno. Nespodobni ples je postajal vse bolj sprejemljiv. Valčku je sledila polka.V nekaj desetletjih so novi plesi izpodrinili 'contradanzo'. Tudi najrevnejši sloji so plesali, in ko so se s trebuhom za kruhom odpravljali iz Evrope v Ameriko, so ples odnesli s seboj.

Okrog leta 1880 se je tako v najrevnejših predmestjih Buenos Airesa med siromaki in izobčenci vseh ras rodil nov ples. Polke, mazurke in valčki so se pomešali s kubansko habanero v milongo. Milonga v jeziku nekaterih afriških plemen pomeni 'besede'. Prav teh je najbrž manjkalo v besednjaku priseljencev, ki so se, zbrani z vseh vetrov, še najlaže sporazumevali s plesom.

 

Argentinski tango pravzaprav prihaja iz Afrike

Črncev med reveži na robu zakona ni manjkalo. Njihovi ritmi so odmevali po tesnih predmestnih ulicah in se vključevali v druge vrste plesov. Eden izmed njih je bil tango andaluz, v katerem so kitarsko spremljavo, ki je orkester in klavir ne zmoreta posneti, nadomestili z ritmi habanere.

Beseda tango je starejša od plesa. Nekateri menijo, da izvira iz latinščine (tangere, t.j. dotikati se), drugi opozarjajo, da se tango imenuje boben, običajen v spremljavi afriških plesov, imenovanih 'candombe'. Vsekakor slovar Španske kraljeve akademije iz tistega obdobja navaja, da je tango "srečanje in ples črncev ali pripadnikov nižjih socialnih slojev". Argentinski tango je nastal iz andaluškega. Je ples obupanih in razočaranih. Je mračen, usoden, poln gorja in bridkosti.

Ljudje na robu preživetja si niso mogli privoščiti plesnih učiteljev. Zato so na ulici pobrali, kar so pač našli. Veliko je bilo ekperimentiranja, veliko spakovanja. Afričani so iz 'candombe' prinesli značilna pokrčena kolena, s katerimi so poudarjali svoje plesne spretnosti.

Ne pozabimo, da se je tango pojavil v obdobju, ko se je večini civiliziranega sveta zdela že plesalčeva desnica na plesalkinini lopatici spotikljiva. Kaj so si torej mislili o tangu, kjer je plesni par tesno objet, kjer se lice dotika lica in prsi naslanjajo na prsi? Kot bi to ne bilo dovolj, noge urno menjavajo položaje, pri čemer plesalčeve ves čas stopajo med plesalkine in obratno!

Tango je ostal rezerviran za družbene izmečke, brezposelne, alkoholike in pocestnice. Prav te so iz tanga menda naredile pravo umetnost, saj so tako kar na cesti v paru z zvodnikom morebitnim strankam razkazovale svojo gibčnost. Veliko je bilo strasti, spogledovanja in izzivanja. Besedila pesmi, ki so jih peli prvi izvajalci tanga, so bila obscena, polna umazanih namigov in slabega okusa.

Za enega najuspešnejših tangov velja 'El Choclo', kar pomeni dobesedno koruzni storž, a z malo domišljije... Ljubezen, strast in ljubosumje še danes ostajajo poglavitni motivi v tangu. Dodajmo še to, da so cipe postavile cene tudi tangu. Ker si marsikateri moški ni mogel privoščiti soplesalke, so postali moški plesni pari nekaj povsem običajnega. Izključno moške plesne družbe so na tak način izumile kopico figur in novih korakov.

Najboljši so kmalu pritegnili pozornost žensk, kar je bil konec koncev njihov poglavitni namen. V modernih predstavah s tangom so akrobacije plesalcev s plesalci ali plesalk s plesalkami še vedno zelo pogoste.

 

Nezaustavljivi tango

Med 'spodobne' ljudi je tango prišel skozi stranska vrata. Na zabavah ob porokah, krstih in drugi priložnostih je ob koncu orkester zaigral značilne ritme in najdrznejši so se poskusili v izzivalnih gibih. Sprva brez zgražanja ni šlo, kasneje so prav te gibe najbolj nestrpno pričakovali. Čez ocean so ga v Evropo zanesli mornarji in tam je tango kmalu sprejela elita.

 

Sosedova trava je vedno bolj zelena

Argentinska ekonomija je postala ena najmočnejših na svetu. Bogataši so začeli z rednimi potovanji na Staro celino. Tam so nekaj časa celo uporabljali frazo 'bogat kot Argentinec'. In kaj so Evropejci obiskovalcem lahko ponudili izzivalnejšega kot - tango? Elita Buenos Airesa je ples, tako priljubljen v Parizu, z navdušenjem sprejela. Tokrat v smokingu ali večerni obleki, s sentimentalnimi besedili in brez najspornejših korakov. Rudolf Valentino je leta 1921 iz tanga napravil svetovni hit.

Kaže, da je priljubljenost tanga padla ravno z razpadom argentinske ekonomije, v času nekaterih vojaških režimov je bil celo prepovedan, toda v zadnjih desetletjih se tango vrača v velikem stilu. Nič čudnega, saj živimo v vse bolj mračnih in nevarnih časih, ki pripadajo drznim, odločnim in strastnim. Če ga nameravate preizkusiti še sami, naj bo v pomoč citat Ala Pacina iz filma Vonj po ženski: "Tango je najlažji ples. Če se zmotiš in zapleteš, preprosto odtangaš naprej."

 

Za ljubitelje predalčkov

Obstajajo vsaj štirje stili tanga: argentinski, francoski, gavčo in mednarodni. V zadnjih letih postaja vse pomembnejša še ameriška izpeljanka, ki zajema iz vseh štirih. Menda je najstarejši gavčo stil, v katerem je plesalki predpisano dolgo krilo, plesalcem pa škornji in ostroge! Tudi drža je nekaj posebnega. Ker se pravi gavčo le poredko brije, se plesalka, v skrbi za nežno kožo na licih, naslanja na njegovo rame.

Desnico ima naslonjeno ob plesalčev bok, čim bliže njegovemu zadnjemu hlačnemu žepu, v katerem so imeli gavči običajno denarnico ... Da, tudi to je tango!