Ko se pleše salsa, se zabava zavleče do zgodnjih jutranjih ur. Utrujenost se umika pred salsa koraki. Tečaj salse, ki ji še vedno pravijo umazani ples, pa je lahko le uvod v nov način življenja v latino ritmih.

Namesto poslovilnih besed je slišati: "Je še kje kaj odprto? Kdo še vrti? Kje se dobimo jutri?" Če česa takšnega še niste doživeli, se pripravite, da v kratkem najbrž boste. Kajti učenje salse je pri vrhu povpraševanj.

 

Je bila prej omaka salsa ali salsa ples?

Različni viri imajo o začetkih salse zelo različna mnenja, ki so jih včasih pripravljeni zagovarjati z zobmi in nohti. Za ljubitelje statistike naj torej obvelja podatek, da je kubanski glasbenik Ignacio Piñeiro skladbo Echale Salsita napisal leta 1929, jo izven meja prvič predstavil v Chicagu 1932 in posnel leto kasneje.

Vendar je to le ena izmed pomembnih prelomnic v obstoju tega temperamentnega latinoameriškega plesa, ki ga plešemo na nič manj temperamentno glasbo v značilnem ritmu hitro-hitro-počasi ali pa kako drugače. Velja namreč, da se glasbeni strokovnjaki tudi v tem ne strinjajo. Se pa gotovo ni težko strinjati, da je bila v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je bila na pohodu bitlomanija, ko se je plesalo rokenrol in tvist, latinskoameriška glasba v resni krizi.

Ena poglavitnih težav je bila ponudba plesov mambo, čačača in drugih, ki jih ob mešanju z jazzom in kubanskimi ritmi ni praktično nihče več ločil. Zato se je Izzy Sanábria iz Fania Records odločil, da bo s pomočjo svoje revije posvečene latino glasbi, svetu ponudil enotno poimenovanje komaj prepoznavne godlje vsega naštetega.

Salsa (v prevodu omaka, čeprav lahko pomeni tudi brco ali udarec), kot jo poznamo danes, je tako nastala iz preproste želje po enostavnejšem trženju. O imenu je bilo veliko razglabljanj, gotovo pa je veliko prinesel jazz, v katerem so 'kuharski' izrazi (jammin, smokin' in podobno) nekaj običajnega.

 

Politika in ples

Ludvik XIV. je iz družabnega plesa naredil pomembno politično orožje. Najnovejše korake so poznali samo na dvoru. Kdor je znal plesati, je bil v njegovi milosti, kdor ne ...  Tako so mnogi plemiči izgubljali stik s sorodstvom na deželi, kar je pomenilo pešanje njihove moči in krepitev kraljeve.Torej ni čudno, da so plesne korake aristokrati (prek Španije, saj se je Sončni kralj oženil s Španko) prenesli tudi v kolonije.

Današnji Haiti, Dominikanska republika in Kuba so bili med prvimi. S politiko je v tedanji Novi svet prihajala katoliška vera kot jasno nasprotje kolonizatorjem protestantske vere (Špancem so bili nevarni predvsem Nizozemci). Španci so svojim sužnjem puščali bistveno manj svobode pri veroizpovedi kot so je imeli francoski, zato je prišlo v naslednjih stoletjih do precejšnjih obračunavanj in zamer, ki trajajo še danes. Seveda je vse to čutiti tudi v salsi, pa ne le pri besedilih, ki obravnavajo zares širok izbor tematik, od klasičnih ljubezenskih do opevanja žetve ali zaporniškega življenja.

Ena izmed legend hitre korake v salsi pojasnjuje s preprostim dejstvom, da so bili sužnji okovani. Ker niso mogli niti v redkih prostih trenutkih zaplesati svojih plesov, so si izmislili nove.  S kratkimi koraki in v zelo živahnem ritmu, da bi vsaj tako dokazali svojo spretnost, če so jim bili že dolgi koraki in poskoki, značilni za plemenske plese, onemogočeni.

 

Bobni

Tudi tisti, ki so salso slišali le enkrat, so gotovo opazili nenavadno zapleten ritem tolkal, ki jim nevajeno uho le stežka sledi. Evropejci smo vajeni preprostih pravil. En udarec pomeni en korak. Če so udarci prehitri, pač upoštevaš le vsakega drugega. Toda pri salsi je drugače, čeprav ne nujno bolj zapleteno. Ugotovili smo že, da so ji ritmično podlago dali potomci afriških sužnjev. V Afriki pa se pleše ob zelo poudarjenem bobnanju. Tolkalci se med seboj ločijo po opremi in tehniki.

Pogosto je slišati pol ducata ali še več ritmov, ki se zlivajo v presenetljivo ubrano celoto. To omogoča en sam, 'ključni' ritem. Dokler mu ostali sledijo, je vse v redu. Telo poslušalca se kar samo odziva. Poskakovanje postane skoraj obvezno. 

Ker skoki predstavljajo precejšnjo obremenitev za sklepe, jih je seveda pametno izvajati s pokrčenimi koleni. Tako pride ob pristanku na trdna tla do ublažitve udarca in značilnega potiskanja bokov ven v kontrapunktu.

Seveda so se na Kubi glasbeniki prilagodili položaju. Ker so pogosto potovali, so se odrekli velikim bobnom, obdržali bonge in botijo (keramičen boben, ki izvira iz posod za olje), zvok pa obogatili s kitaro, marimbulo (vrsta vibrafona) in posebno kitaro s tremi strunami, imenovano tres.  Manjkal ni niti vokal, ki je praviloma improviziral. V 18. stoletju so bili tako postavljeni temelji današnje salse. Toda za njen nastanek je moralo priti še do nadaljnjega mešanja vplivov. To je bilo včasih vse prej kot enostavno, saj so razdalje v 19. stoletju lahko predstavljale resne težave. Poleg tega si danes najbrž niti ne moremo predstavljati kako težko je bilo še pred nekaj desetletji sestaviti mešan (se pravi s črnci in belci) orkester. Skoraj vsi lokali, v katerih so si glasbeniki služili kruh, so bili namreč namenjeni le gostom ene barve polti.

 

Revolucija, salsa, umazani ples

V 30., 40. in 50. letih prejšnjega stoletja je Kubi vladal Fulgencio Batista, ki je na široko odprl vrata ameriškemu uradnemu in mafijskemu kapitalu. Tako je salsa, ki se je tedaj imenovala danzon, dobila zadnjo pomembno sestavino za svoje rojstvo - jazz. Potem je prišlo do revolucije, med katero je na oblast prišel Fidel Castro, Kuba pa v izolacijo. Kulturna izmenjava z ZDA se je seveda zmanjšala, a novi ritmi, ki so nastajali na Kubi, so vseeno odhajali v svet.

Vendar je najbrž prav ta delna prekinitev stikov kriva za to, da se danes v svetu za prevlado potegujejo vsaj tri šole salse. Pri newyorški je najopaznejša zmes portoriških vplivov, po zaslugi gostovanj plesnih učiteljev in pokojne Celie Cruz pa v Sloveniji prav to najbolj poznamo.

Kolumbijska se je razvijala najbolj samostojno, a s temno senco pogostega pokroviteljstva kokainskih kartelov. Kubanski verjetno najbližja je šola v Miamiju (kamor je prebegnilo veliko kubanskih beguncev, ti pa so salso spolitizirali v simbol svobodne Kube brez Castra). Tudi nepoznavalci bodo hitro opazili, da salso nekateri plešejo bolj naprej-nazaj, drugi bolj levo-desno, da nekateri začenjajo s prvim, drugi z drugim taktom, da so obrati lahko vedno v isti ali v različnih smereh, če niti ne omenjamo fines v upogibanju stopal in nihanju bokov.

Naj bo tako ali drugače, salsa ostaja strasten ples, ki omogoča sporazumevanje med žensko in moškim na najosnovnejšem nivoju, z govorico telesa. Pomislimo le na legendarni film Umazani ples! Kdor si omisli tečaj salse, je praviloma nagrajen s kopico vznemirljivih idej in zabave.